Outro:

G o t t i, Arhitekt prihajajoče anarhije,
Prtisneš play, paket kar zajoče da se zvije,
Stil je oster, smrtonosen za mcje,
Beefa nočeš, bolše da za zvočnike se skriješ,
In prisluhneš biaaaaatch,

-Pičke! Spizdite dol z odra odmah-

Ko vidite grosfotra, kak čez grob stopa,
Lomi rodovitne prste, ko se prod kopa,
Roni mimovrste, le da odstopa,
Od podvprečja vse do potopa,
to so pota gospoda,
Tvoja zgoščenka je le votla posoda,
Pri nas substanca je doma, gostota do zloga,
Sploh pa, offbeat drifta ko na top progah,
to je pearl harbor tvojga solhoza,
Jebeš japonske mašine, če me folk dodge-a,
Yusuf Islam Cat, ko Stevens, vi ste bolj Doja,
S tem se soočaš, ko žrtve pesem povzroča,
Rad bi kucno, pa ne seže do obroča,
če bi stal marjanoviču na ramenih,
Kvečjemu maskota, zadi javkaš na refrenih,
Ve se kdo vas drota, 
Cela scena soft ko panna cota,
Ranjen samo če si base ko bandaže mota,
Minus minus je plus, in tak je kvota,
ampak če seštevaš minuse še ne nastane vsota,

Razlika je očitna, 




Cygnus X-1:

neoprijemljiv, kot načela relativnosti,
ostajam neviden, kot vpliv na mene, kreativnosti,
izvajam jo hidden,
ko se snidemo, na drugi strani, videl boš,
da ni telo, kar ti tukaj brani, osvojit nebo,
ritem bo, edino kar me bo ohranilo,
pri zdravem razumu, ko me v tišini bo predramilo,
s poezijo, ki jo čutim v utripu zvezd,
čez galaksijo, kjer se trudim si zgradit posest,
na licih mest, se zazrite v prostrano,
vidi ples teh luči, ki v ritmu so z mano,
črna pika, na pročelju univerzuma,
do prvega stika, s tole zemljo, v tujih verzijah,
tukaj inverzija, deluje na svetlobo,
in na celzija, ko za supernovo gre procesija,
valov časa in prostora, sije zora,
čez miljone let ugledaš žarke, mojiga prodora spet,
po zalet, čez dogodkovni horizont,
v novi svet, kjer kot poet, izpopolnim svoj pristop,
in vstopim, se lotim predelave, te narave,
z močjo gravitacije izven vaše predstave,
prepoznaven po svetlobi v okolici,
vseeno ne poznate, tisočstotih podrobnosti,
ki tvorijo celoto teh misterijev,
in vodijo, čez temo v lepoto teh imperijev,
tišine, v seriji črvine se odpirajo,
misel ne premine, ko se više projecirajo,
izvirajo iz jedra obstoja,
med nebesnimi telesi znaki, težkega boja,
med dobrim in zlim, na prelomnici visim,
delci, proti-delci, jaz določim jim režim,
v večni noči tu živim, in se sesedam vase,
vidim naprej skozi čas, pa vseeno gledam nase,
da počasi, zrastem in objamem to osončje,
kot razbesneli plamen, ko si vzamem kar si hočem,
pokončnen, popoln krog, s koncentrično spiralo,
ki končuje se v večnosti, ne v etrih signalov,
umetnih kanalov, z neokrnjeno strugo,
derem pot si naravno, zavrnem vse drugo,
brezkompromisno, v brezno globinsko,
te povedem, kot mefisto, ko zmedem te z bistvom,
biti, isto, pa vseeno drugačen,
ičši tisto, kar te označuje, brez da si označen,
temna zvezda ali brezno, brez dna,
še vedno sn, enih par potez pred vami,
in vmes je, intergalaktična praznina,
svetlobna leta daleč, nedotaknjena tišina,
ki razkriva, zdaleč več, kot vaše male zgodbice,
napadem vaša jedra, da izpadete iz orbite,
in zlomi te, pritisk ki ga izvajam,
po miljonih let, še vedno iz prvinskega izhajam,
nastajam iz lastnega konca,
s petnajstkratno maso, vašega sonca,
črni feniks, prerojen kot pošast, v prvi sceni,
čakam da se me dotakne prvi genij,
s trdimi geni, neprijazen do okolja,
ko zagrabim te, ravnaš, kot ukaže moja volja,