v mestu sanj ki jih nihče ne sanja,
se klanjaš v zahvalo te uči obžalovanja,
ko poganjaš korenine, v ta nerodovitna tla
za trenutek miline, ampak sreča bo hitro šla,
ko več ne čutiš tišine, četudi zmeraj ti sledi,
v vse nebesne smeri, izgubljena vera v ljudi,
zdelan do kosti, sameva ker ne najde povezave,
praznina zeva, težke so težav polne glave,
le da zdrav in ploden ostaneš, ta boj za obstanek,
ko mrhovinar mane si roke za tvoje organe,
obsojen na plamen, gorijo na grmadi ko pogani,
o pravici, ko predavaš matematiko podgani,
mi smo s takimi obdani, in začuda še stojimo,
lačen kruha, da dvanajst ur truda za drobtino,
v to pofukano rutino, ki krivi nam hrbtenice,
mi smo tukaj da živimo, ne da vi na nas živite,

Ref:

dnevna dilema, če je bolje da izginem,
obkoljen s temi sencami, platonove votline,
odmislim bolečine, ko ne morem iz globine,
in pretvorim to v gorivo, samo volja še drži me,
večna dilema, če je bolje da preminem,
obsojen na depresijo panonske kotline,
odložim kar teži me, ko ne morem iz globine,
in pretvorim to v strelivo samo gobeč še drži me,


še drži me
nad gladino, mi smo splavali v plitvino,
in premagali ovire ko ste stavili na plimo,
da vzpostavimo režim, ko se dim razkadi in prah poleže,
če želiš rezino kruha, gladko režem,
radoveden, kje je ped zemlje, kjer se lahko vsedem,
tu še leč nemreš, in če ti ne ješ boš sam pojeden,
ko vam postrežem le surovo resnico,
še vedno isti šit bi spito, če bi dobo sedmico,
na soci sn isto, človek tisočstotih poklicov,
pa delam toti šit, dok me niso strosli čez britof,
ne prosim za milost, ker prostovolno hodim po rezilu,
če pozdravim kogar domorodci gonijo v preziru,
vodijo v prepiru, v resnici sami sebi sodite,
zgodbice na papiru, laži si ponovite,
samo sebi škodite, ko blodite po stranpoteh,
vase prepričani, sabo nosite ta strah v očeh,

Ref:

dnevna dilema, če je bolje da izginem,
obkoljen s temi sencami, platonove votline,
odmislim bolečine, ko ne morem iz globine,
in pretvorim to v gorivo, samo volja še drži me,
večna dilema, če je bolje da preminem,
obsojen na depresijo panonske kotline,
odložim kar teži me, ko ne morem iz globine,
in pretvorim to v strelivo samo gobeč še drži me,