dolgo pričakovani debi, da se predramite vsi,
v tej razpravi, obelodanim kdo je pravi mc,
ko tak mladi stremim, k temu da zrušim stari režim,
med razprodanimi, edini, ki v naravi živim,
pred ostalimi, stojim na idealih intelekta,
in možganskih celicah, ki vam ih palim od začetka,
ne šalim se o spletkah, so nastali v epruvetkah,
mi garali smo, da sekte bi pregnali ven iz etra,
iz povzetka, teh besed, potegni nauk,
brez dosežka vrha lestvice, pa veš da mam prav,
ko povsem brez težav, vcepim misli v vrstice,
da bi s tem tebi dal, povod k iskanju resnice,
premišljen, ko pišem, to kar hočem da slišite,
brez kinte, pičke, avta in izbočene mišice,
so zložene kitice, kot nitke dnkaja,
prepletene z užitkom obiskanega raja,
z navdihom, navdajam, vsakogar ki dovoli mi,
da se zlajam, ko termine po liniji prevajam,
izhajam, iz sebe, ven izdajam kar teži me,
cvetim, s polno paro, ti prodajaš prazne rime,
jas blestim, kot utrinek, ki nezmožen je ugasnit,
osnovno komuniciranje in vodenje v praksi,
zmožen je pa, marsičesa, s temi peresi,
tok antistresa, seva do oddaljenih nebes,
in opeva, prikriti sloves, razvpitih potez,
razodevam, da me boli, kar majo kritiki čez,
za povedat, od dneva, ko se začnem zavedat,
da uspevam, brez podpore kot takšne, dosegam,
kar potrebe, zahtevajo, čez mere jih presegam,
ne sledim, simbolom vere, ko zmeren vnjih posegam,
prisegam, na lastne oči in ušesa,
iz česar, črpam vir teh mračnih energij,
ki pretresajo, iz podtalnega obupa,
hook razfukam, dosti boljše kot kapitan kljuka,
ozdravim vas strupa, ki pljuje po valovih,
tega hrupa, ko kujejo se novi slogi tukaj,
mnogi še bi dvomili, ko z glavami v luknah,
so obsodili na zlom, pa so se motili,
ker sn točno toti lik, ki med miljon stotimi,
namoči stih, v stoodstotni alkohol da poči jih,
z močnimi panči, na sočni substanci,
pa grešite tam, od koder ste nekoč bli natančni,
moj slog renesančni, kot novo rojstvo uma,
v relevanci, nano tehnološkega izuma,
ko izločim se, iz analognega šuma,
ker izstopam nad ostalimi, iz drobnega razuma,
nad ognjem poguma, me dviga vroči veter,
in od dneva ko me slišal je, nikdar ne joče peter,
nočem v eter, hočem podij in množiče,
da raztrobim, kam v tej zablodi jih vodite,
obsodim, ovce na tisočletno izgnanstvo,
na dan ko, mesija dobi istovetno poslanstvo,
poznam pot, tako prebrodim, vse ovire,
brez da stranpoti obiram, ker me vodi tok izviren,
nemiren, kot vode teh brzic, brez izbire,
pa derem čez slapove in vrtince domišlije,
teh vrstic, ko izlijem jih na list, oživijo,
v resnici smilijo se mi mcji, ki ne doživijo,
kar doživljam, s to vizijo, ko mnogi spijo,
na kakovosti, zgolj mižijo v zmoteni razsodnosti,
ko folk deli ugodnosti, jas si višam ceno skos sposobnosti,
da utišam sceno, zvok podobnosti,
bog v podrobnostih, prebiva nedostopen,
miselno odsoten, da se zdi vam mizantrop,
neodločen, o tem če bi vam dal kar hočete,
spoznal dar govora, in vsak dan tolče ven,
flow skaljen kot jeklo katane,
nastane v plamenih tega pekla izbranec,
poreklo balkanec, vrhunsko vino toči, od,
betlehema do ljubljane, kimajo navzoči, po,
taktu, logično, spontano in naravno,
z melodično predstavo, se proslavo enostavno,
znamo, kar je glavno, imamo komptence,
jebeš slavo, ko zmagam, brez prave konkurence,
za lastno zabavo, ko spravim vas pod sence,
dejanskih titanov, pisalnosti slovenske,